Ko kdaj s prijateljicami ob kavi načnemo temo o malih nadebudnežih, vedno znova ugotovim, da pripovedujemo podobne zgodbe. Določene stvari so očitno značilne za večino dečkov. In ko sem pred dnevi prebrala še simpatičen blog mamice Holly Pevzner, me je njen zapis navdihnil do te mere, da sem se odločila zapisati nekaj tipičnih vedenjskih vzorcev svojega 4-letnika.

  1. V igri so avioni, vlaki in avtomobilčki

Če se še tako trudiš založiti otroško sobo z igračami, primernimi tako za deklice kot za dečke, se tovornjaki, avtomobili in bagri kljub vsemu kar kopičijo v njegovem kotičku. V kopalni kadi so čolni, železnica ali avtocesta pa vsak dan najdeta pot skozi stanovanje.

Neverjetno, kako se fantki znajo zaigrati s tistimi nekaj avtomobilčki. Vse skupaj pa še pospremijo z obilo zvočnih efektov.

  1. Garderoba ni problem

Dobra stvar, ko imaš fantka je zagotovo ta, da ne komplicirajo, ko gre za oblačenje. Spodnji del trenirke, majica in superge povsem zadostujejo. Po njihovem je to primerno za divjanje okrog hiše, za v vrtec, za na praznovanje rojstnega dne, pa tudi za kakšno bolj slavnostno priložnost.

  1. Roza barva odpade

Naj bo moderna ali ne, v njihovih glavah je to barva za punčke, zato odpade. V kakršnihkoli odtenkih in kombinacijah. Velja za igrače, pobarvanke, slamice za v kozarec, navaden balon, oblačila pa itak.

  1. Smrklji

Ne razumem čisto, kaj se dogaja v njihovih glavicah, ko gre za smrklje, za katerimi tako vztrajno brkljajo po nosu, ampak vsekakor je izkopan zaklad nujno potrebno zalepiti ob rob postelje, pod mizo ali ga z največjim veseljem obrisati v oblekico vreščeče starejše sestrice.

  1. Martinov lulček… je kot metuljček…

Ta je popolnoma v njihovi lasti. Iz meseca v mesec se ga bolj zavedajo, predvsem različnih velikosti, ki jih premore. »Mami poglej, saj je kot zastava!« ugotavlja vsako jutro. Vse to z veseljem pokaže vsakomur, pa če ga zanima ali ne. Ubogi lulček mora res veliko prenesti.

boys-will-be-boys

 

6. Večno polulano stranišče

Kako pa drugače? Otrok je zjutraj še zaspan in ne zadane dobro straniščne školjke. Otroka zmoti komar na steni in tarča je ponovno zgrešena. Otrok me mora nujno nekaj vprašati ravno med lulanjem, in ko pogleda za mano, spotoma pomije ploščice za straniščem.

Prijateljice so mi svetovale, naj ga v izogib tovrstnim težavam posedim na školjko, a žal tudi to ne pomaga. Vsaj pri nas ne. Nekako mu vedno uspe zadeti tisto špranjo med straniščem in straniščno desko, na kateri sedi, in spet imamo lužo… In ne, nisem opazila, da bi se z leti stanje kaj izboljšalo.

 

  1. Vse se dela zelo na glas

Pa naj bo to običajna igra z avtomobilčki, debata s 4-letno sestrično ali pa preprosta hoja po stanovanju. Z možem se večkrat pošaliva, kako oba pomisliva, da je potres, ko naju sredi noči prebudijo doneči in odločni koraki, namerjeni iz otroške sobe proti spalnici.

Otroška metla naprimer, nikakor ni namenjena pometanju, ampak je ob vsaki uporabi treba narediti test zvoka, ki nastane, ko metla tresne ob radiator. Vse, ampak res vse njegove aktivnosti spremljajo takšni ali drugačni glasni zvočni efekti. Včasih imam občutek, da bi še Talking Tom raje odnehal, ko se mali čedalje glasneje meni z njim.

  1. Neizmerna energija

Nekje od 2. do 4. leta njegove starosti, je bila edina beseda, ki mi je prišla na misel ob pogledu na razposajenega divjačka, petarda. Nikoli nisi čisto dobro vedel, kako se bo obrnil, kam bo zamahnil in kakšna bo škoda, ki bo pri tem nastala.

Pri miru ni bil niti toliko, da bi mu oblekla hlače. Če ne drugega, je vsaj toliko poskočil, da me je ob tem sunil v brado.

Fokus na določeno stvar traja približno 3 sekunde, in tako je tudi na cesti. Ko ga opozorim, da se bliža avto, ponavadi nima časa razmišljati o tem, saj je naokoli toliko drugih motečih faktorjev, kot je npr. sosedov muc, vabljiva luža ali posušen deževnik.

  1. Mamina maza

Še dobro, da obstaja tale alineja :-). Ko zvečer junaštvo in akcija popustita, vedno znova ugotovim, kako majhen je še, in kako zelo me potrebuje. Pogumni in občasno nadležni Spiderman se umakne v ozadje in okrog vratu me stiska droben fantek, ki še vedno zamenjuje črke, in ki se boji senc, ki jih skozi okno meče bližnje drevo. Z zadovoljnim, umirjenim obrazkom in velikimi očki mi pove, da sem lepa in da bo za vedno moj prijatelj.

 

Je vse napisano normalno? Mislim, da je :-). Bomo sploh kdaj imeli čisto kopalnico? Mogoče. Sem ob koncu dneva izčrpana? Seveda.

A vendarle, ne zamenjam za nič na svetu!

 

Maja,

mamica 4-letnega dečka in 8-letne deklice

 

Vir: povzeto po http://www.today.com/parents/10-things-i-wish-id-known-about-raising-boy-1D79911267

 

Klikni TUKAJ in podarila ti bom 10% popusta na tvoj prvi nakup!